Na naše društvo se je obrnil posameznik, ki ga zanima odgovor na naslednje vprašanje: »Ali obstaja zakon, predpis, akt…, ki mi prepoveduje obešanje slovenske zastave na balkonu hiše vse dni v letu oz. ali sem v prekršku, če to počnem?«
V nadaljevanju izvršilni odbor Društva Heraldica Slovenica podaja svoje mnenje glede pravil o stalnem izobešanju slovenske zastave, ki temelji na pravni analizi veljavnih predpisov.
V društvu menimo, da je edini možni odgovor na vprašanje, ki nam je bilo zastavljeno, povsem jasen in nedvoumen ter se glasi: »V Sloveniji ne obstaja noben pravni akt, ki bi posamezniku prepovedoval izobešanje slovenske zastave na lastnem balkonu ali kjerkoli drugje vse dni v letu.« V nadaljevanju svoj odgovor podrobneje utemeljujemo.
Iz zgodovinskega vidika so zastave kot relevanten in splošno prepoznan ter uporabljan simbol v množično uporabo prišle zgodovinsko gledano relativno pozno, t. j. leta 1848 v pomladi narodov, ko je marsikateri evropski narod, dobil svojo zastavo. Pred tem se zastave niso (oz. vsaj ne množično) uporabljale kot simbol narodov in držav. Tudi naša narodna zastava je nastala v tem letu in je bila večino zgodovine svojega obstoja obsojena na nekodificirano uporabo, katera je bila prepuščena posameznikom. Šele leta 1991 je bila v ustavnem amandmaju C k Ustavi Republike Slovenije določena za podlago državne zastave. Grbi, po drugi strani, imajo daljšo zgodovino in so tekom zgodovine bolj kot ne bili uporabljeni za označevanje raznih oblastnih entitet ter nosilcev oblasti. Zaradi navedenega v splošnem grboslovju in zastavoslovju velja, da je uporaba grba v primerjavi z uporabo zastave precej bolj restriktivna, saj se slednji uporablja za označevanje oblastvenih struktur, medtem ko je uporaba zastav precej bolj sproščena in povečini države prakticirajo načelo svobodnega obešanja zastave, saj se z zastavo enačijo tudi narodi sami. Ta distinkcija je pomembna pri razumevanju tega, kako ravnati in interpretirati restrikcije pri uporabi grba in zastave, saj gre načeloma za simbola, ki sta se v zgodovini pojavila v različnih obdobij in imela različne pomene ter različne prakse uporab. Glede na dejstvo, da je naša državna zastava v svojem bistvu pravzaprav narodna zastava z državnim grbom, je iz tega vidika napačno, če bi se državna zastava smatrala kot izključno državni simbol, katerega uporaba ne more biti prepuščena volji in interesom fizičnih in pravnih oseb v Republiki Sloveniji. Slednje stališče bi lahko iz zgodovinskega vidika potencialno veljalo zgolj za grb, nikakor pa to ne more veljati za zastavo, ki je ravno toliko kot državna, tudi narodna.
Dodatno velja opozoriti, da iz pravnopolitičnega vidika tudi država in državljani oz. narod niso povsem ločene abstraktne kategorije, ki bi obstajale ena brez oz. poleg druge. Država brez državljanov oz. naroda namreč ne obstaja, zaradi česar tudi ne gre državnih simbolov (sploh če so ti v svojem bistvu pravzaprav simboli naroda, ki je konstitutivni del države) ločevati oz. pretirano omejevati njihove uporabe, saj gre za skupne simbole.
Kar pa se tiče pravnega vidika in s tem povezane interpretacije zakona, pa v našem društvu že od same uveljavitve Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (ZGZH) opozarjamo, da je zakon iz nomotehničnega vidika silno slabo napisan in da slaba nomotehnika povzroča mnogo zmotnih interpretacij. Najpogostejša napaka, ki jo dejansko stori večina (površnih) bralcev zakona, je ta, da daje zakon na prvi pogled (površnemu) bralcu misliti, da je izobešanje slovenske zastave resnično omejeno samo na določene dni in določene kraje, kar pa po podrobnejšem branju, nikakor ne drži.
Pri branju zakona je tako primarno vsekakor potrebno pred očmi imeti ustavna načela ter ustavne pravice in svoboščine iz Ustave ter ustavnosodne prakse, kot jo je izoblikovalo Ustavno sodišče. V tem kontekstu se torej nikakor ne sme prezreti 35. člena Ustave, ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Kot je ustavno sodišče že pojasnilo v svoji odločbi št. U-I-137/93 z dne 2. 6. 1994 (Uradni list RS, št. 42/94 in OdlUS III, 62), zagotavlja ustava s 35. členom tudi t. i. splošno svobodo ravnanja ljudi. V tej pomembni ustavni pravici je torej zajeto tudi načelo, da je v pravni državi človeku dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, in ne obratno. Po drugi strani pa to isto načelo a contrario rezultira tudi v tem, da je državi prepovedano vse, kar ji ni izrecno dovoljeno. Državi je tako torej prepovedan vsak poseg njenih organov v človekove pravice in temeljne svoboščine (t. j. tudi v splošno svobodo ravnanja ljudi), razen tistih, ki so izrecno dovoljeni.
Šele ko imamo pred očmi zgornje splošno veljavno pravno načelo, se lahko lotimo branja zakona, pri čemer v nadaljevanju analiziramo posamezne relevantne člene.
7. člen
Grba, zastave oziroma slovenske narodne zastave ni dovoljeno uporabljati, če so poškodovani ali po zunanjosti neprimerni za uporabo.
Grba, zastave oziroma slovenske narodne zastave ni dovoljeno uporabljati v nasprotju z javnim redom ali tako, da se krni ugled Republike Slovenije.
Iz samega zakona nikjer ne izhaja, da državljani ne bi smeli imeti doma izobešene zastave skozi vso leto. Edino pravilo, ki državljane glede samega izobešanja zavezuje, je 7. člen, ki določa, da zastave ni dovoljeno uporabljati, če je poškodovana ali po zunanjosti neprimerna za uporabo oz. v nasprotju z javnim redom ali tako, da se krni ugled Republike Slovenije.
12. člen
Zastava je stalno izobešena:
1. na poslopjih, v katerih je sedež predsednika republike, sedež državnega zbora, sedež državnega sveta in sedež vlade;
2. na območju mejnih prehodov;
3. na poslopju predstavništva Republike Slovenije v tujini in na prevoznih sredstvih, ki jih vodja predstavništva uporablja pri opravljanju uradne dolžnosti, v skladu z mednarodnimi predpisi in običaji države, v kateri je predstavništvo, oziroma v skladu s pravili in prakso mednarodne organizacije, pri kateri je predstavništvo;
4. na ladjah in na drugih plovilih; z zastavo so označena tudi letala in druga javna prevozna sredstva, ob pogojih in na način, ki jih določajo predpisi.
Iz vsebine 12. člena zakona, ki govori o tem, kje mora biti zastava izobešena, jasno izhaja, da navedeni člen določa zgolj to, kje mora država poskrbeti, da je zastava izobešena in nič več. Ta člen pravzaprav naslavlja zgolj oblastne organe, ne pa tudi državljanov. Hkrati pa navedeni člen ne prepoveduje, da zastava ne bi smela biti izobešena še kje drugje. Izrecno pa ta člen določa, da se zastava lahko izobesi tudi na stanovanjskih hišah, vendar ne prepoveduje, da bi se izobešala na hišah tudi v času, ko ne gre za državne praznike.
13. člen
Zastava se izobesi:
1. ob praznikih Republike Slovenije, in sicer:
- na dan 8. februarja, Prešernov dan, slovenski kulturni praznik,
- na dan 27. aprila, dan upora proti okupatorju,
- na dan 1. in 2. maja, praznik dela,
- na dan 25. junija, dan državnosti,
- na dan 26. decembra, dan samostojnosti.
Zastava se v primerih iz te točke izobesi na poslopjih, v katerih so uradni prostori državnih organov, organov lokalnih skupnosti, lahko pa tudi na drugih javnih objektih, na stanovanjskih hišah ter na drugih primernih krajih; zastava je izobešena ves čas praznikov;
2. ob uradnem slovesu od predsednika republike, predsednika državnega zbora oziroma predsednika državnega sveta kadar odhaja iz Republike Slovenije na obisk v tujo državo, in ob njegovem sprejemu, ko se vrne v Republiko Slovenijo;
3. ob uradnem prihodu voditelja tuje države ali pooblaščenega predstavnika mednarodne organizacije v Republiko Slovenijo oziroma, ob slovesu pri njegovem odhodu iz Republike Slovenije;
4. na dan žalovanja, ki ga določi Vlada Republike Slovenije, in to spuščeno na pol droga;
5. v drugih primerih ob pogojih in na način, ki jih določi zakon.
V primerih iz 1., 4. in 5. točke prejšnjega odstavka tega člena, je poleg zastave lahko izobešena tudi slovenska narodna zastava; na območjih, kjer živita italijanska in madžarska narodna skupnost, je izobešena tudi zastava narodne skupnosti.
Iz vsebine 13. člena zakona, ki govori kdaj mora biti zastava izobešena, jasno izhaja, da navedeni člen določa zgolj to, kdaj mora država poskrbeti, da je zastava izobešena in nič več. Ta člen pravzaprav ponovno naslavlja zgolj oblastne organe, ne pa tudi državljanov. Hkrati pa navedeni člen ne prepoveduje, da zastava ne bi smela biti izobešena tudi na dneve, ko ne gre za državne praznike.
14. člen
Zastava je lahko izobešena:
1. ob mednarodnih srečanjih, športnih, kulturnih in drugih tekmovanjih, humanitarnih, vojaških in drugih prireditvah ter javnih shodih, na katerih se Republika Slovenija predstavlja oziroma katerih se udeležuje, v skladu s pravili in običaji takšnih shodov;
2. ob praznikih lokalnih skupnosti;
3. pri javnih manifestacijah, ki so pomembne za Republiko Slovenijo, in jih določi Vlada Republike Slovenije;
4. v drugih primerih, če uporaba zastave ni v nasprotju s tem zakonom.
Zastava je lahko izobešena za označevanje poslopij, v katerih so sedeži ministrstev ali drugih državnih organov in organov lokalne skupnosti.
V primerih iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka tega člena, se poleg zastave lahko izobesi tudi slovenska narodna zastava; na območjih, kjer živita italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, je izobešena tudi zastava narodne skupnosti.
Iz vsebine 14. člena zakona, ki določa kdaj vse je lahko zastava izobešena, pa iz 4. alineje jasno izhaja, da je zastava poleg vseh naštetih primerov izobešena tudi »v drugih primerih, če uporaba zastave ni v nasprotju s tem zakonom.« Navedena alineja tako dejansko uzakonja svobodno izobešanje zastave, saj izrecno določa, da je lahko zastava izobešena vse leto.
Jezikovna, logična in sistemska razlaga zakona tako ne morejo pripeljati do drugega rezultata kot tega, da je v Republiki Sloveniji dovoljeno izobešati slovensko zastavo komurkoli, kadarkoli in kjerkoli, in sicer vse dokler se spoštuje 7. člen zakona.
Dodatno bi želeli opozoriti, da se ponekod proti stališču, ki ga zastopamo pojavi nasprotni argument t. i. »pretirane profanacije zastave«, ki pravi, da bi lahko prepogosto izobešanje zastave okrnilo njen ugled. Tako stališče je po našem mnenju povsem zgrešeno, saj stalno izobešena zastava nikakor ne pomeni profanacije (oz. degradacije njene vrednosti zaradi pretirane vsakdanjosti oz. pogostosti uporabe), saj zastavo pred profanacijo ščiti 7. člena zakona, ki preprečuje njeno uporabo, če je poškodovana ali po zunanjosti neprimerna za uporabo oz. v nasprotju z javnim redom ali tako, da se krni ugled Republike Slovenije. Nikoli ni bila in nikoli ne bo težava v stalno izobešenih zastavah, če so slednje primerno vzdrževane in redno menjane, čemur je torej namenjen 7. člen zakona.
Izvršilni odbor Društva Heraldica Slovenica
Mnenje pripravil kancler Anže Hobič