Društvo Heraldica Slovenica je letos financiralo skeniranje enega najlepših srednjeveških iluminiranih rokopisov v Dunajski nacionalni knjižnici - Österreichische Nationalbibliothek, ki je po grboslovni plati povezan tudi s slovenskim prostorom. Gre za rokopis, ki se nahaja pod signaturo Cod. 2765 z naslovom Rationale divinorum officiorum.
Po vsebini gre za srednjeveški liturgično-teološki traktat iz 13. stoletja, ki ga je napisal Guillaume Durand, škof iz Mende. Delo predstavlja sistematično in simbolno razlago rimskokatoliške liturgije, pri čemer avtor ne opisuje zgolj poteka bogoslužja, temveč pojasnjuje njegov globlji teološki, moralni in mistični pomen. Durand obravnava cerkvene stavbe, liturgična oblačila, mašo, bogoslužje ur in cerkveno leto, pri čemer vsak element razlaga na več pomenskih ravneh, značilnih za srednjeveško alegorično metodo.
Omenjeni rokopis, ki predstavlja prevod tega dela v nemščino, je bil izdelan za vojvodo Albrehta III. Habsburškega (1365–1395) in je nastal na Dunaju predvidoma med letom 1385 in 1406. Po obliki gre za iluminiran rokopis na pergamentu, ki je napisan na 330 folijih. Rokopis je glede na slog figur in vitic očitno ustvarilo več skupin pisarjev in iluminatorjev, tako imenovane delavnice dvornih miniaturistov.
Rokopis je verjetno preko avstrijskega vojvode Viljema (†1406) prišel v last cesarja Friderika III. (1452–1493). Okoli leta 1500 je bil skupaj z drugimi kodeksi iz njegove knjižnice pod cesarjem Maksimilijanom I. prenesen v grad v Innsbrucku. Pod nadvojvodo Ferdinandom Tirolskim (1529–1595) je bil okoli leta 1594 vključen v zbirko na gradu Ambras, leta 1665 pa skupaj s preostalimi rokopisi predan dvorni knjižnici na Dunaju. Pod cesarjem Napoleonom I. (1804–1814/15) je bil leta 1809 odpeljan v Pariz, od leta 1815 pa je znova na Dunaju.
Albreht III. Habsburški je bil tretji sin Albrehta II. in bi moral po očetovi smrti leta 1358 prevzeti vladanje habsburškim posestim skupaj s svojimi brati. Vendar je začasno zavladal najstarejši sin Rudolf IV. Habsburški, ki je bil edini polnoleten. Ko je Rudolf po sedmih letih vladanja leta 1365 umrl, sta skupaj zavladala preostala brata: Albreht III. in Leopold III. Ker je med njima prihajalo do nesoglasij, sta si leta 1373 z neuberško delitveno pogodbo razdelila družinske posesti. Albreht III. (začetnik albertinske veje, ki se je končala z Ladislavom Posmrtnim) je dobil Avstrijo in Solnograško, Leopold III. Habsburški pa je dobil Štajersko, Koroško, Kranjsko, Istro in Tirolsko. Po smrti Leopolda III., ki je padel v znameniti Bitki pri Sempachu leta 1386, je zaradi mladoletnosti Leopoldovih otrok upravljanje bratovih posesti do svoje smrti prevzel Albreht. Ravno v prevzemu upravljanja tega sklopa dednih dežel lahko razumemo, zakaj so v navedenem delu z grbi upodobljene tudi dežele (Kranjska, Slovenska marka, Koroška in Štajerska), ki sicer niso spadale pod albertinsko linijo.
Iz grboslovnega vidika pa so še posebej zanimivi grbi slovenskih zgodovinskih dežel (Kranjske, Slovenske marke, Koroške in Štajerske) ter grbi drugih habsburških dednih dežel, ki so upodobljeni v miniaturah obrobnega okrasja samega teksta. Kot ščitonosci nastopajo angeli: Še posebej zanimivi in redki pa so tudi prizori, kjer angeli v rokah držijo ločeno šleme s šlemnim okrasjem Kranjske in Slovenske marke.
Posamezne strani navedenega dela so bile v preteklosti sicer že skenirane in javno objavljene, po zaslugi Društva Heraldica Slovenica, ki je financiralo skeniranje celotnega dela, pa je sedaj navedeno delo v celoti dosegljivo v digitalnem depozitorju Dunajske nacionalne knjižnice ter na voljo ljubiteljski ter strokovni javnosti za nadaljnje raziskave. Čeprav je bil rokopis obravnavan že z več vidikov, se stroka samim grbom doslej ni pretirano posvečala.
